Zemeljski plin je produkt razkroja organskih snovi, saj je fosilnega izvora. Je zmes različnih plinov, največ pa je metana, v njem pa so prisotni še propran, etan, butan, ogljikovodiki, dušik in ogljikov dioksid.
Nizka cena zemeljskega plina se odraža glede na porabo, profil odjemalce in tipa pogodbe. Le-ta opredeljuje in oblikuje ceno, saj odjemalci koristijo zemeljski plin skozi vse leto. Tisti, ki plin kupujejo zgolj sezonsko za ogrevanje prostorov, imajo višje cene od tistih, ki plin koristijo celo leto. Vsekakor cena zemeljskega plina vpliva na sezono, tudi glede prenosnih zmogljivosti.
Odjemalcem se cena določi na podlagi osnovne naftne formule, kajti ta cena se spreminja s pomočjo vrednosti vplivnih elementov. TI elementi so povezani s ceno nafte in naftnih derivatov tako na svetovnem trgu, kot s strani vrednosti ameriškega dolarja. Končna cena zemeljskega plina je pri tovrstni pogodbi bolj predvidljiva in indeksirana, zagotavlja pa tudi večjo dobavljivost plina. To se lahko določa tudi na podlagi povpraševanj in ponudb po zemeljskem plinu, kjer je vidna vrednost plinskih indeksov NCG, TTF, CEGH, katere objavljajo evropske plinske borze. Vsekakor cena zemeljskega plina niha, njegova dobavljivost pa je možna v manjših količinah. Pri tem so velika cenovna nihanja glede na dnevne spremembe na trgu, na njo pa vplivajo tudi sezonski dejavniki. S pravočasnim dogovorom o fiksni ceni je možno zmanjšati tveganja nihanja cen, to pa je možno z sklenitvijo pogodbe, ki temelji na plinskih indeksih, tako, da cena zemeljskega plina za določeno količino, skozi vse leto ostaja enaka in se ne spreminja. Z različnimi kombinacijami določanja cene nastanejo hibridni produkti, ki ustrezajo usklajevanju razmerij borznih in naftnih indeksov tako, da se prilagajajo potrebam odjemalcev. Cena zemeljskega plina se oblikuje ob upoštevanju različnih značilnosti dinamike odjemalcev in odjema, hkrati pa se kaže v odnosu do tveganj, ki so neizogibna, saj se borzne cene konstantno spreminjajo.